Janez Žmavc: OTOK WALCHEREN - MLADOST V MOJEM ŠOŠTANJU

Redna cena z DDV: 12,52 €

Obseg: 200 strani

Format: 15 x 20,5 cm

Datum izida: 2005

Jezik: slovenski

Vezava: poltrda

Janez Žmavc je po poklicu (upokojeni) dramaturg in v tej vlogi je bil zvest Slovenskemu ljudskemu gledališču iz Celja 30 let. Ob tem se je uveljavil tudi kot dramatik – njegova dramska produkcija je spoštovanja vredna: 12 gledaliških del za odrasle, 3 za otroke in TV-igra. Med najbolj prepoznavne in večkrat odrsko uprizorjene sodijo Rok in Lea, Jubilej, Obisk, Podstrešje, Pindarova Oda … med otroškimi pa Domača naloga na potepu in še katera.

Žmavc v Otoku Walcheren ni zastavil peresa kot dramatik, pač pa pisateljsko. Pri avtorjevih 81 letih je to njegov prozni prvenec. Delo je podnaslovil z Mladost v mojem Šoštanju in tako dal bralcu vedeti, da mu v branje ponuja knjigo spominov. Izkaže pa se, da ta prostorska dogajalna opredelitev velja le do konca prvega leta druge velike vojne, zakaj junija 42. je z vpoklicom v Reichsarb-eitsdienst že tudi na seznamu mobilizirancev v nemško vojsko. Tako je takrat življenje streglo.

Pripovedna perspektiva v Otoku Walcheren je načeloma kronološka, vendar je tu pa tam presekana s kakšnim analitičnim vložkom ali pa z avtorjevim komentarjem s časovne distance, prepoznavna je zgod(b)ovinskost, asociativnost, citatnost iz dnevnikov, skratka – kar nekaj moderne pripovedne strukture jo določa.

Iz spominov se avtorjevo otroštvo lušči kot bela pravljica, polno nežnih doživetij in nabito s fantovskimi vragolijami. Čeprav se pisatelj noče ogniti pomembnim zgodam rodu in brskanju za svojimi genskimi determinantami, se je izognil suhoparni kronikalnosti. Zato je naracija doživljajsko polna in spretno fabulirana – diriga ji pač besede vešča (tudi dramaturška) roka. V ta mladostniški svet sanjarij, številnih ljubezenskih muk (katerih usodnost se zmanjšuje premosorazmerno z njihovo frekventnostjo), zorenja v prijateljevanju s Kajuhom in osebnimi skušnjami s prvimi ustvarjalnimi poskusi (pesnjenje in slikanje) zareže druga vojna. Trešči v šaleško predvojno metropolo in nameni slehernemu izmed Žmavčevih bližnjih prijateljev in znancev še od tako rekoč skupnega sinoči drugačno vojno zgodbo. Žmavca iz Er-a-de mobilizirajo v nemško vojsko, od tam pade v angleško ujetništvo, potem se znajde med prekomorci in šele v začetku januarja 1946 se vrne domov – v njegov Šoštanj.

Osrednja pisateljeva pozornost je zavezana otoku Walcheren, ki ga mora Žmavc skupaj z ostalimi vpoklicanimi po volji vodij arijske rase spreminjati v neosvojljivo otoško trdnjavo, ki pa pozneje pade tudi po pripovedovalčevi zaslugi, saj posreduje Angležem številne strateško pomembne podatke iz prve roke. Življenje v mestu Leigh-on-Sea, kjer je prekomorska baza jugoslovanske vojske, je le še mukotrpno in nestrpno čakanje na dovoljenje za odhod domov.

Šoštanjski del spominjanj je imenitna podoba trškega življenja med obema vojnama, je blizu mladostniškemu vzgojnemu in razvojnemu romanopisju, prežet z igrivo lahkotnostjo, s humornimi vložki in srčno samoironičnostjo. Strah, groza, obup, smrt … postanejo stalnice vojnega dela spominov. Nekateri deli so povsem novo vzpostavljanje razmerja posameznik – vojna mašinerija: preprosto jih doslej še ni bilo mogoče najti v slovenski vojni literaturi, pa čeprav so se še nedolgo tega police šibile od vseh sort drugosvetovnih spominjanj. Vpoklicani Žmavc je vojno preživel še z nadlogo več – dedna hemeralopija (nočna slepota) je fizične in duševne stiske le še stopnjevala. Kljub vsemu pa Žmavc nikoli ne prestopi onstran svoje človeške drže: ostaja človekoljub, tudi do tistih na drugi strani, pravzaprav v njegovem pisanju ni nikjer prepoznati naših in vaših: vsi smo v isti grozi.
Posebno vrednost temu osrednjemu delu dajejo citati iz med vojno nastalih dnevnikov (od leta 40 do 42 in leta 45). Pisatelj citatnost tu in tam komentira s svojega zdajšnjega gledišča, kar pa zapisom ne jemlje avtentičnosti, nasprotno, spomini dobijo s tem novo razsežnost, ki jo omogoča takšno moderno oblikovano pisanje.

Vrnitev v rodni Šoštanj kak dan po novem letu 1946 je bila radost in otožje hkrati. Avtor tri in pol leta dolgo odsotnost doživi kot čas, ko se je svet kljub vojni vihri spreminjal počasneje kot ljudje (Tako majhna je bila mama, tako odrasla moja sestra), še enkrat pa doume vojno kot brez-umje, v katerem življenje nima nobene cene: kako podobni, ker sta nadčasovni in zato splošno veljavni, sta si Žmavčeva in Rožančeva iz Ljubezni žalost – toliko ljudi, ki jih je imel rad, je zdaj že onstran tegob: oče, Karli, Anica … A kljub vsemu je biti onstran najslabša izmed vseh možnih rešitev, ki jih ponuja variete življenje.
Šestdeset let je nosil Janez Žmavc Walcheren v sebi. Do srčike mu je prišel v njegovem 81. letu. Tako živo se je srečal s svojim mladostnim časom, da je bralcu, ko odloži knjigo, žal, da njegov spomin ne premore računalniškega ukaza delete, zakaj potem bi lahko začel z novim prvim branjem. (Andrej Makuc)