|
Svetislav Basara: VZPON IN PADEC PARKINSONOVE BOLEZNI
Redna cena z DDV: 21,20 €
Obseg: 200 strani
Format: 13,5 x 22 cm
Datum izida: 2011
Jezik: slovenski
Vezava: trda
Prevedla: Đurđa Strsoglavec
Roman skozi različne diskurze (npr. zgodovinski, literarni, apokrifni, izpovedni, pričevanjski) tematizira pojav, meteorski vzpon in boleč padec bolezni (življenja) Demjana Lavrentjeviča Parkinsona oziroma vzroke zanjo ter njene posledice, ki iz Rusije, domovine D. L. Parkinsona, segajo v različne smeri in v različna zgodovinska obdobja. Čeprav gre za na trenutke groteskno zgodbo o nenehnem boju med boleznijo, ki je resnična, in zdravjem, ki je navidezno (kot skuša prepričati D. L. Parkinson), skozi katero se sprehajajo ruski klasični realisti, nemški filozofi, sumljivi alkimisti in sumničavi kagebejevci, pomembni državniki in nepomembni aparatčiki, Basari uspe stkati ironično sliko sveta, v katerem zgodovino nenehno preverjamo in vrednotimo glede na resnico tistega, ki jo (trenutno) piše.
Basarova historiografska metafikcija oziroma kriptozgodovina torej nima nič opraviti s starostno boleznijo, ki je ime dobila po angleškem zdravniku Jamesu Parkinsonu (1755–1824) in je posledica okvare živčnih celic, in nič s parkinsonizmom kot skupkom nevroloških motenj, ki zaradi omenjene okvare zajame ekstrapiramidalni sistem. V Vzponu in padcu Parkinsonove bolezni gre za D. L. Parkinsona, iznajditelja strašne bolezni, in za parkinsonizem kot bolezen, ki jo sprejmemo prostovoljno – izkaže se, da je moderni parkinsonizem pravzaprav ponaredek. Basarov Parkinson se ne ukvarja z medicino (čeprav je zdravnik, sanitetni kapetan), temveč z duhovno-revolucionarno dejavnostjo, med drugim piše idejno-ideološke razprave, organizira tajno društvo za sprožitev svetovne vojne in reorganizira propadajoče Otomansko cesarstvo ter živi in dela v različnih okoljih in pod različnimi imeni. Zgodovinopisje razume kot besedilno mistifikacijo, zgodovino kot subjektivni besedilni konstrukt, podprt s psevdodokumentarističnimi pričevanji, z izvirnim in lažnim dokumentarističnim gradivom, z apokrifnimi in simuliranimi dokumenti, z lažnimi citati, z lažnimi rokopisi in (ponarejenimi) ponaredki.
V romanu je vsemu pripisana resničnost, zato vse deluje kot resničnost, ne sprašujemo se o »resničnosti« letnic rojstev ali smrti (npr. Dostojevskega, ki ni umrl leta 1882, temveč leta 1881), ob celi vrsti trditev (npr. da je Parkinson izumitelj avtoštopa, da je prvi opravil operacijo na odprtem srcu, da so parkinsonisti sprožili prvo svetovno vojno, da evet v turščini pomeni ne ...) se nasmehnemo, vendar jim znotraj pripovednega sveta verjamemo, tj. jih imamo za resnične, kajti fikcija, predstavljena kot fakcija, ki ne skriva (mistificira) svoje fikcijskosti, funkcionira kot fakcija.
|
