|
Jože Pirjevec: TITO IN TOVARIŠI
Redna cena z DDV: 39,96 €
Obseg: 712 strani
Format: 16,5 x 24,5 cm
Datum izida: 2011
Jezik: slovenski
Vezava: trda
Dolgo pričakovana biografija voditelja Jugoslavije !
Še ena knjiga o Titu? Da, če je grajena na novih arhivskih virih in na najnovejših znanstvenih publikacijah o jugoslovanskem maršalu in njegovi dobi. Te kriterije pričujoča knjiga izpolnjuje, saj je sad dolgoletnega raziskovanja v mednarodnih in domačih arhivih, poleg tega pa temelji na poznavanju obširne literature, ki je v zadnjih desetletjih nastala o Titovi Jugoslaviji. Knjiga izvira iz monografij, ki jih je avtor izdal v prejšnjih desetletjih, predvsem iz Zgodovine Jugoslavije od leta 1918 do leta 1991, pa tudi iz študije, posvečene razkolu med Titom in Stalinom v letih 1948–1949. Avtor si je tokrat zastavil nalogo, osvetliti Titov lik, pa tudi zarisati skupinski portret politične elite, ki je delovala ob njem. V prvi vrsti velja to za Milovana Đilasa, Edvarda Kardelja in Aleksandra Rankovića, pa tudi za srbske, hrvaške, slovenske, makedonske in bosanske politike liberalnega ali konservativnega kova, s pomočjo katerih je Tito oblikoval svojo notranjo in zunanjo politiko. Pri tem seveda ne gre spregledati vloge, ki so jo v njegovem življenju imele ženske, predvsem Jovanka Broz. Ob pripovedi o sodelovanju, razhajanjih in spopadih, ki so se razpletali med Titom in tovariši, je avtorju postajalo jasno, da s svojo analizo odgovarja tudi na vprašanje, zakaj je ta elita tako neslavno propadla in zakaj ima zgodba o Titu tudi svojo temno plat, in to kljub veličini njegovega boja proti Hitlerju, Mussoliniju in pozneje Stalinu in kljub globalni razsežnosti njegove neuvrščene politike.
Jože Pirjevec je preživel otroška in mladostna leta v Trstu, kjer se je rodil leta 1940. Rasel je v družini, ki mu je vcepila močno ljubezen do domovine, čeprav se je po vojni izselila iz Sežane zaradi odklonilnega odnosa do Titovega režima. Po končani filozofski fakulteti na Univerzi v Trstu je nadaljeval študij na Normalki v Pisi, elitni italijanski visoki šoli, ki mu je odprla okno v svet. Diplomiral je iz zgodovine z razpravo o odnosih med slovanskimi in italijanskimi patrioti v času risorgimenta. Nato je obiskoval Diplomatsko akademijo na Dunaju in leta 1978 doktoriral na ljubljanski univerzi.
Od leta 1971 je poučeval zgodovino Vzhodne Evrope na Univerzi v Pisi, pozneje pa isti predmet oziroma zgodovino slovanskih narodov v Trstu in v Padovi, kjer je leta 1986 postal redni profesor. Od leta 2001 poučuje sodobno zgodovino na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, sodeluje pa tudi s tamkajšnjim Znanstveno-raziskovalnim središčem. Svoje delo je posvetil problematiki mednarodnih stikov, kar ga je popeljalo v velike znanstvene centre: Dunaj, München, London, Moskvo, Rim, Paris, Berlin, Washington, New York, Boston, Prago, Varšavo, Oslo, Beograd, Zagreb, Ljubljano. To so mu omogočile prestižne štipendije, od katerih velja omeniti predvsem štipendijo A. von Humboldt-Stiftung.
V zadnjih tridesetih letih je poleg številnih člankov objavil tudi devet monografij, ki so posvečene predvsem zgodovini slovenskega in jugoslovanskega prostora v 19. in 20. stoletju. Njegovo delo je bilo nagrajeno v Italiji in v Sloveniji, kjer mu je komisija Zoisovega sklada leta 2007 podelila naslov ambasador znanosti. Že vrsto let je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za njegov angažma na družbenem polju pa mu je leta 2011 Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja podelila listino ZZB NOB Slovenije.
|
